Otroško srce je zaklad

ZAKAJ OTROKU POSTAVIMO MEJO
Mnogi starši se sprašujemo predvsem zakaj otroku postaviti mejo. Mar ni najbolj enostavno da otroka vzgajamo po načelu permisivne ali popustljive vzgoje in sledimo načelu: Permisivna vzgoja je vzgoja, pri kateri starši sledijo otrokovim potrebam s kar najmanj frustracijami. To pomeni, da dovolimo otroku, da o svojih dejanjih prevzema odločitve sam, da mu dovolimo, da vedno dela tisto, kar si želi. Za starše majhnih otrok je to najbolj preprosto, saj se z vzgojo ni potrebno posebej ukvarjati. Tisto, kar sledi pri odraščanju otroka s popustljivo vzgojo v kasnejših letih, pa pogosto povzroča otroku večje frustracije, kot dovolj zgodaj postavljene meje.

Kadar sem na sprehodu, nehote opazim odnose staršev in otrok. Zadnje čase pogosto opazujem otroke na poganjalcih. To so kolesa, ki se poganjajo brez pedalov s poganjanjem po tleh. Poganjalci so dobri pripomočki za razvoj ravnotežja otrok, otroci so na njih aktivni, saj se poganjajo sami. Vendar se mi zdi, da jih starši pogosto ponudijo otrokom na neprimernih mestih. V moji knjigi sicer priporočam poganjalce za sprehod, vendar so bili v tistih časih poganjalci bolj počasni, saj so bili narejeni iz plastike in na štirih kolesih ter zato bolj varni za sprehod na cesti. Ker v mnogih stvareh napredujemo, je tudi pri poganjalcih napredek. Vendar so sedaj tako hitri, da morajo starši ob otrocih teči ali pa jim najpogosteje ne morejo slediti, zato ni poskrbljeno za otrokovo varnost. Včasih opazim, da starši tečejo za otrokom, ko se le-ti približujejo križišču, otroka poskušajo ustaviti z glasom. Včasih otroka zanese in nevarnost je, da zapelje na cesto. Do sedaj sem bila vedno priča dogodkom, ki so se srečno končali. Otroci so običajno tudi brez čelade. Mislim, da so poganjalci primerni za na igrišča, za na takšna mesta, kjer ni avtomobilov, kolesarjev, kjer starši lahko poskrbijo za varnost otrok. Ob cesti pa naj se z njimi vozijo otroci, ki ga že dobro obvladajo in so že toliko stari, da so sposobni upoštevati tudi druge udeležence in predpise v prometu. Zaradi varnosti pa so na otroških glavah, tako kot na kolesu, potrebne čelade.

Bratca se igrata s kockami. Naenkrat zaropotajo kocke in zasliši se jok mlajšega. Mlajši zahteva od bratca, ki je 6 let starejši, da se mora igrati točno tako, kot želi on. Čez čas se vse ponovi. Teta, ki je pred tem pazila otroka reče, naj se igrata brez prepiranja, sicer se ne bosta igrala skupaj. Pa zopet jok mlajšega, da se želi igrati skupaj s starejšim. Ko se ob skupni igri bratcev jok ponovi mamica obljubi mlajšemu, da se bo ona igrala z njim, mlajši pa še vedno joka in želi, da se igra tudi bratec z njima. Mamica obljubi, da se bodo skupaj igrali.

Srečala sem prijateljico s sinom. Ustavili sva se, da se pozdraviva. Njen 7 letni sin Miha je odšel kar naprej. Poklicala ga je, naj se vrne. Nekaj časa je stal nekoliko odmaknjen. Midve sva se tačas pozdravili in spregovorili nekaj besed. Potem se nama Miha jezen pridruži. V jezi spregovori: »Saj si rekla, ga greva na lutkovno predstavo, sedaj pa tukaj klepetaš, obljubila si mi. Pojdiva že!« Mamica mu pove, da imata še dovolj časa, da bosta še pravočasno prispela. Miha vse bolj jezno in zadirčno priganja mamico k odhodu. Prijateljica mu je povedala, da bosta odšla, ampak naj počaka. Tako, da Miha ni slišal, sem prijateljici prišepnila, naj nikar ne odide takoj. Miha se je nekoliko umiril, midve sva spregovorili še nekaj besed, potem smo odšli vsak svojo pot.

Ne razvajaj me. Dobro vem, da ne morem dobiti vsega, kar zahtevam.

Ne boj se odločnosti. Tako vsaj vem, pri čem sem.

Ne spreminjaj svojih odločitev. To me samo zmede. Potem pa skušam doseči vse, kar mi pride na um.

Ne obljubljaj. Mogoče obljub ne boš mogel izpolniti. Tako krniš moje zaupanje vate.

Ne nasedaj, kadar te hočem vreči iz tira, sicer bom poskušal doseči še več takih ‘zmag’.

Ne naredi zame tega, kar zmorem sam. Sicer se bom obnašal kot dojenček in te bom še naprej imel v svoji službi.

Napisala sem knjigo o vzgoji otrok »OTROŠKO SRCE JE ZAKLAD«. Napisala sem jo zato, ker želim, da starši in vzgojitelji s pomočjo knjige najdete pot, kako otroku omogočiti razvoj dobre samopodobe, ki mu omogoča bolj kvalitetno življenje.
Vzgoja otrok je dejanje staršev in drugih vzgojiteljev otrok, s katerim dajo otroku možnost, da zraste v zdravo, samostojno osebnost, ki lahko živi kvalitetno življenje. Rada bi vam predstavila kakšna vzgoja običajno pomaga otroku zrasti v osebo, kakršno želite. Primerjavo vzgoje, bom primerjala z vodenjem podjetja, morda si boste tako laže predstavljali v kakšno osebnost boste pripomogli, da vaš otrok oz. otroci, ki jih vzgajate zrastejo.

Starši se zavedamo, da otrokom ne moremo vsega dovoliti. Zato nekatere stvari ne dovolimo. Ker je otrok razočaran, ob tem zajoka. Če smo se odločili, da nekaj ne dovolimo, je prav, da pri tem vztrajamo. Je pa veliko staršev, ki ne prenesejo, da se njihov otrok joka, zato mu popustijo. To se ponavlja in vse pogosteje mu popuščajo, ker joka ne prenesejo. Zato se pogosto zgodi, da otrok še kot dojenček ali tudi kasneje, spozna, da z jokom doseže vse tisto, za kar se odloči. Na takšen način potem tudi komunicira s starši oz. jih psihično izsiljuje. Na ta način otroka navajamo, da s psihičnim izsiljevanjem lahko vse doseže.
V drugih družinah nimajo teh težav, se pa dogaja, da otroka nikakor ne morejo navaditi na red v eni ali tudi več stvareh. To lahko rešimo na ta način, kot opisujem v članku »Bundo vrže kar na tla«.

Otroku lahko z namenom, da ga obvarujemo pred slabimi izkušnjami postavljamo stalne prepovedi in zapovedi. Stalne prepovedi lahko pripeljejo do upiranja ali pa do nesamostojnosti. Otrok, ki je močna osebnost že po naravi, se upira in je tudi kot odrasla oseba večni upornik. Lahko pa vzgojimo otroka, ki vedno pričakuje, da ga bodo drugi vodili in usmerjali. To je običajno bolj vodljiv otrok, ki  tudi ko odraste ni sposoben samostojnega odločanja.

Prav pa je, da vzgojimo otroka v samostojno osebnost, ki je, ko odraste sposoben odločati o svojem življenju. Že otrok potrebuje izkušnje na katerih se uči. Izkušnje otroka pripeljejo do notranje discipline. Izkušnje in notranja disciplina pripomoreta, da je sposoben sprejemati prave odločitve, ki jih sprejema zaradi sebe, ne pa zaradi zunanjih okoliščin.