Otroško srce je zaklad

Verjetno ste že spoznali, da sem jaz Zinka Ručigaj, tole stran zasnovala z namenom, da pomagam staršem, bodočim staršem, starim staršem in vsem ostalim pri vzgoji otrok. S tem namenom objavljam med “Prispevki o vzgoji” moje članke, odlomke iz moje knjige, včasih prepišem tudi kakšen članek drugih avtorjev.
V slovenskih družinah je veliko ljubezni, otroke znamo tudi pohvaliti, vmes pa pogosto padejo kritike. Včasih otrokom postavimo prepovedi, ampak meje lahko otrokom postavimo tudi na način, ko jim sporočimo kaj jim dovoljujemo.
Moj namen je v slovenske družine prinesti vzgojo, ki je zasnovana na ljubezni, pohvali, vzpodbudi, iskanjem dobrega v otroku in postavljanjem meja. Tudi sama se zavedam, da je včasih težko najti pot kako pohvaliti, še posebej, če tega nismo bili deležni sami. Ker vam pa želim olajšati to pot, za začetek poglejmo ali smo danes naše otroke in bližnje pohvalili. Vaše pohvale lahko pripišete v komentarje.

Dragi starši!
Med vami vas je veliko, ki ste se seznanili z mojo knjigo Otroško srce je zaklad na predstavitvah ali drugače. Mnogo vas je, ki ste knjigo kupili, drugi ste si jo izposodili v knjižnici.
Vem, da vam primanjkuje časa za branje knjig, tudi bolje je, da si vzamete čas za otroke.
Za vas sem pripravila Srčne karte – pripomoček s praktičnimi nasveti za vzgojo otrok, po knjigi Otroško srce je zaklad. To so karte, pripravljene po temah v knjigi. Na karti je zajeto najpomembnejše iz določenega poglavja in če želite na določenem področju izboljšati vašo vzgojo, vzamete iz mape samo tisto karto, ki jo potrebujete. V mapi je 18 kart, ki so v A5 formatu, so plastificirane. Karte so prijetne na pogled, saj imajo za podlago otroške risbe. Trenutno je možen nakup samo pri meni direktno in preko e trgovine. Cena kart je 9,50€.

Otrok si želi naše ljubezni. Pozornost, ki mu jo posvetimo, mu pokaže našo ljubezen. Včasih je naša pozornost do njega prijetna, ga objamemo, pobožamo, ali pohvalimo. Kadar želimo pohvaliti nekaj, kar otrok ta trenutek počne, ne rečemo:
»Priden si!«
Pohvalimo konkretno dejanje:
»Vesela sem, ker se tako lepo igraš, jaz pa bom dokončala delo.«
Kadar smo zelo zaposleni in za otroka nimamo dovolj časa, si otrok našo pozornost pribori. Ko smo zelo zaposleni, otrok pa priden, si pogosto mislimo, kako priden je. Otrok ne ve, kaj mi mislimo. Ker s pridnostjo ne dobi naše pozornosti, se lahko zgodi, da bo kaj »ušpičil«, potem si bomo že vzeli čas zanj, saj si ga v tem primeru vedno vzamemo.

Zgodbo sem si sposodila od avtorja, ki jo je napisal
Napisal g. Ivan Soče
Hvala g. Ivan za tako poučno zgodbo. Premalokrat se zavemo, da kritiziramo tudi tisto, kar bi lahko pohvalili.

Pozdravljeni!
Zadnjič sem napisal poučno zgodbico o svojem plesnem učitelju. Pozabil sem zapisati, da vsakič konča trening z besedami: >Zahvalite se drug drugemu! Pohvalite drug drugega!<
Spomnil sem se, da sem pred leti napisal uvodnik Pohvala je kisik za dušo! Preberite, zabavno je:
Popoldan. S soprogo pijeva kavo in se pogovarjava o vsakdanjih rečeh. Iz kopalnice pridrvi tri letni sin s spuščenimi hlačkami pod koleni in z negotovim glasom pove: "Lan je kakal na stranišču!" in čaka na najino reakcijo. Oba z ženo vzklikneva: "Bravo, Lan! Krasno. Vidiš, da gre! Saj si že velik fant!"
In ko ponosni sin ponosnih staršev ves vesel z veliko dodatno dozo samozavesti ponavlja "Lan je veliki!", nadaljuje z gledanjem risanke, s soprogo pa klepetava naprej.
Malo za tem v sobo prileti šolska torba, slišiva pristajanje letečih bulerjev in vzklik: "Nikoli več!"
Trenutek zatem že vidiva srečen obraz lastnika torbe, čevljev in glasu - najin drugi sin Leo, ki končuje tretji letnik gimnazije, ponovno vzklikne: "Nikoli več!"
"Kaj nikoli več?" vprašava oba, skoraj hkrati.
"Nikoli več fizike," odgovori. "Danes smo dobili rezultate zadnje kontrolke, v četrtem letniku pa ni več fizike.", pojasni razlog svojega veselja.
"In koliko si pisal?", sva spet z ženo uigran par.
"Tri!'', odgovori s še vedno veselim glasom
"Samo trojko si dobil, pa si že vesel," pokomentiram, soproga pa doda: "V osnovni šoli pa si bil med najboljšimi!"
Nasmeh in veselje izgineta z obraza starejšega sina, pobere torbo, protestno obrne hrbet in reče: "Vama pač nikoli nič ni prav." in se zapre v svojo sobo in sam vase.
Nekaj časa ne rečeva nič. Kava ni imela več enakega okusa, volja do sproščenega klepeta je pri obeh ugasnila.
Potem vseeno samokritično ugotoviva, kako hudo sva bila krivična. Lanovo negotovost sva spremenila v veselje in samozavest, Leovo veselje in samozavest pa sva spremenila v negotovost, jezo in žalost.
Zakaj?
To, kar je naredil Lan, je bila najbolj banalna stvar na svetu. Lahko bi Lanu rekla:
"Končno uporabljaš stranišče, tako kot vsi drugi, in to je nekaj povsem normalnega. Fant tvoje starosti bi že lahko sam očistil straniščno školjko in si sam obrisal rit! "
Kaj če bi Leu rekla: "Odlično, vesela sva, da je ta zoprna fizika za tabo. Vidiš, tako se zmeraj dogaja v življenju - vseh težkih in zoprnih stvari je enkrat konec. Nikoli ni težje, kot je zdaj. V tem trenutku je najtežje. Lepši časi šele pridejo. Naslednje leto se boš rešil še kemije in na fakulteti boš študiral to, kar te veseli."
Zakaj sva ravnala drugače? Morda je edina razlika v tem, da sva pri Lanu videla, kaj je naredil, pri Leu pa sva videla, česa ni naredil.
Sporočilo te zgodbice je očitno, pa vendarle si zapomnite:
Vsak drekec je vreden pohvale in noben neuspeh ni tako velik, da v njem ne bi videli tudi uspeha, ki ga je vredno pohvaliti.
Leo je končal fakulteto in je zdaj moj pomočnik v podjetju, Lan pa je v osmem razredu.
V teh letih smo v družini oblikovali novo navado: da pohvalimo samega sebe. Ne čakam, da to stori kdo drug. Zelo spoštujem svojo osebnost in pomembno mi je, kako ocenjujem različne situacije in kako reagiram na različne izkušnje.
Vsakič, ko naredim nekaj dobrega, si rečem: Bravo jaz!
In če mi kdo drug reče: >Bravo, Ivan!< se moja duša nasmeje, napolni s kisikom (energijo) za naslednja dejanja, ko si bom zaslužil (samo)pohvalo.

Zdaj vas prosim, da z miške dvignete roko nad glavo, jo spustite na nasprotno ramo, za hipec se spomnite, kaj ste dobrega naredili za druge ali pa zase, se prijateljsko potrepljajte po rami in si recite: >Bravo jaz! Rad/a se imam!<

Če otrok živi s kritiko, se nauči obsojati.
Če otrok živi s sovražnostjo, se nauči bojevati.
Če otrok živi v sramotenju, se nauči sramu.
Če otrok živi v sramu, se nauči krivde.

Če otrok živi v strpnosti, se nauči potrpežljivosti.
Če otrok živi ob spodbujanju, se nauči zaupanja.
Če otrok živi s pohvalo, se nauči ceniti.
Če otrok živi v poštenju, se nauči pravičnosti.
Če otrok živi v varnosti, se nauči vere.
Če otroka cenijo, se nauči imeti rad sam sebe.
Če otrok živi v prijateljstvu in sprejemanju, se nauči najti ljubezen v svetu.

avtor neznan

Starši smo tisti, ki imamo svoje otroke najraje. Pa kljub ljubezni včasih ne vemo ali ravnamo prav ali ne. To se mi je dogajalo pri vzgoji moje hčerke, pogosto pa sem to zasledila pri starših mojih varovancev v vrtcu.

25 let izkušenj v vrtcu, pogovori s starši, sodelovanje s sodelavkami, literatura in nabiranje znanj na seminarjih so mi prinesla določena znanja. Ta znanja želim deliti z vami.

Način vzgoje, ki vam jo želim približati, sloni na ljubezni, vzpodbudi, pohvali, postavljanju meja in iskanju dobrega v otrocih. Prav ljubezen, vzpodbuda, pohvala in postavljanje meja so se pri mojem razmišljanju o vzgoji  izkazali  med najpomembnejšimi prijemi in pristopi pri vzgoji. In prav tem namenjam največjo pozornost.