Starši se zavedamo, da otrokom ne moremo vsega dovoliti. Zato nekatere stvari ne dovolimo. Ker je otrok razočaran, ob tem zajoka. Če smo se odločili, da nekaj ne dovolimo, je prav, da pri tem vztrajamo. Je pa veliko staršev, ki ne prenesejo, da se njihov otrok joka, zato mu popustijo. To se ponavlja in vse pogosteje mu popuščajo, ker joka ne prenesejo. Zato se pogosto zgodi, da otrok še kot dojenček ali tudi kasneje, spozna, da z jokom doseže vse tisto, za kar se odloči. Na takšen način potem tudi komunicira s starši oz. jih psihično izsiljuje. Na ta način otroka navajamo, da s psihičnim izsiljevanjem lahko vse doseže.
V drugih družinah nimajo teh težav, se pa dogaja, da otroka nikakor ne morejo navaditi na red v eni ali tudi več stvareh. To lahko rešimo na ta način, kot opisujem v članku »Bundo vrže kar na tla«.







