Otroško srce je zaklad

Otroci hočejo objem, naročje, prijazno besedo, dotik, nekoga, da jim prebere pravljico, nekoga, da se z njim smeje in pogovarja. (John Thompson)

Globoko verjamem, da je odrasel človek lahko srečen le, če je imel normalno in zdravo otroštvo.
Kaj pomeni normalno in zdravo otroštvo? To, da je imel dovolj pozitivnih izkušenj, na podlagi katerih lahko verjame, da so težave rešljive, da je svet prijazen in varen kraj ter da sta mama in oče osebi, na kateri se lahko obrne, kadar je v težavah. Zlasti pa, da je ponotranjil samega sebe kot dobro bitje, kljub napakam. Vsakdo se lahko kdaj zlomi, toda če imaš o sebi mnenje, da se je zase vredno potruditi, se boš v stiski, ki ji sam nisi kos, obrnil na ljudi, ki jim zaupaš. Veš, da si vreden pomoči, veš, da boš pomoč dobil in jo boš brez pomislekov sprejel. Takšna pozitivna izkušnja lahko še dodatno utrdi prepričanje, da so težave rešljive, da se človek počuti sprejetega in varnega v svetu, četudi mu ne gre vse kot po maslu. (Utopljene sanje – knjiga, ki jo je napisal otrok alkoholika, avtor Katarina Nadrag)

Pogosto jemljemo trmo kot negativno čustvo. Saj tudi je, če je to trmast izpad otroka, ko poskuša nekaj izsiliti.
Mnogi starši mislijo, da so situacijo dobro rešili, če otroka ob njegovem trmastem izpadu fizično kaznujejo. Pred mnogimi leti so starši uporabljali polivanje z vodo in njihov otrok ni nikoli več poskušal uveljaviti svoje volje. Starši so mislili, da so na ta način rešili vzgojne težave. Saj res otrok ni nikoli več poskušal česarkoli doseči s trmo. Postal je vodljiv, tako se tudi tam, kjer bi se moral ni nikoli sam odločal. Vedno je čakal na odločitve staršev, kasneje, ko je odrasel pa je čakal na odločitve delodajalca in raznih šefov. Potem pa je ta oseba izgubila službo. Vsi drugi so bili krivi za nastalo situacijo. Saj je poskušal najti novo službo, ampak neuspešno. Najraje se je zatekal v spanje in čakal, da mu nekdo ponudi službo.

Verjetno ste že spoznali, da sem jaz Zinka Ručigaj, tole stran zasnovala z namenom, da pomagam staršem, bodočim staršem, starim staršem in vsem ostalim pri vzgoji otrok. S tem namenom objavljam med “Prispevki o vzgoji” moje članke, odlomke iz moje knjige, včasih prepišem tudi kakšen članek drugih avtorjev.
V slovenskih družinah je veliko ljubezni, otroke znamo tudi pohvaliti, vmes pa pogosto padejo kritike. Včasih otrokom postavimo prepovedi, ampak meje lahko otrokom postavimo tudi na način, ko jim sporočimo kaj jim dovoljujemo.
Moj namen je v slovenske družine prinesti vzgojo, ki je zasnovana na ljubezni, pohvali, vzpodbudi, iskanjem dobrega v otroku in postavljanjem meja. Tudi sama se zavedam, da je včasih težko najti pot kako pohvaliti, še posebej, če tega nismo bili deležni sami. Ker vam pa želim olajšati to pot, za začetek poglejmo ali smo danes naše otroke in bližnje pohvalili. Vaše pohvale lahko pripišete v komentarje.

Otroka začnemo navajati na samostojnost tisti trenutek, ko nekaj počne sam.
Otroku dovolimo, da se navaja na samostojnost, ko se odmakne od staršev na igrišču, ko prime sam žlico v roko, ko sam sezuje copate.
V tistem obdobju ko otrok to počne z veseljem, je zanj to igra, ta igra pa je učenje in navajanje na samostojnost. Vzpodbujajmo ga pri tem.

Mati je zelo zaposlena. Poleg kuhanja in urejanja doma ima veliko dela v službi. Da je prišla pravočasno domov, si je delo prinesla s seboj.
V kuhinji, v materini bližini se igra njen 4 letni sin. Deček se igra s kockami. Večkrat se igrata skupaj z mamico, danes pa tega še ni dočakal.
Mamica opazi, kako pridno se njen sin igra, ampak že nekajkrat jo je pogledal. Danes mora zaključiti začeto delo. Odločila se je, da bo že v noč potegnila z delom, sedaj si bo vzela nekaj časa za sina. Sede k njemu na tla, med kocke in opazuje avto, ki ga je sin naredil. Pohvali njegovo delo, ga ob tem poboža in objame. Pohvali ga tudi kako lepo se igra, da pa ima ona veliko dela za službo. Ponosna je nanj, ker se tako lepo igra, da lahko nadaljuje z delom. Ker je on tako priden, bo uspela dokončati delo. Objame ga, mu pove, da bosta lahko jutri odšla s kolesom v park, prav zaradi njegove pridnosti. Deček se z veseljem stisne k mamici, ji pokaže, kako deluje njegov avto, nekaj časa se igrata skupaj, potem se deček sam igra dalje. Mati lahko nadaljuje z delom.

Dragi starši!
Med vami vas je veliko, ki ste se seznanili z mojo knjigo Otroško srce je zaklad na predstavitvah ali drugače. Mnogo vas je, ki ste knjigo kupili, drugi ste si jo izposodili v knjižnici.
Vem, da vam primanjkuje časa za branje knjig, tudi bolje je, da si vzamete čas za otroke.
Za vas sem pripravila Srčne karte – pripomoček s praktičnimi nasveti za vzgojo otrok, po knjigi Otroško srce je zaklad. To so karte, pripravljene po temah v knjigi. Na karti je zajeto najpomembnejše iz določenega poglavja in če želite na določenem področju izboljšati vašo vzgojo, vzamete iz mape samo tisto karto, ki jo potrebujete. V mapi je 18 kart, ki so v A5 formatu, so plastificirane. Karte so prijetne na pogled, saj imajo za podlago otroške risbe. Trenutno je možen nakup samo pri meni direktno in preko e trgovine. Cena kart je 9,50€.

Otrok si želi naše ljubezni. Pozornost, ki mu jo posvetimo, mu pokaže našo ljubezen. Včasih je naša pozornost do njega prijetna, ga objamemo, pobožamo, ali pohvalimo. Kadar želimo pohvaliti nekaj, kar otrok ta trenutek počne, ne rečemo:
»Priden si!«
Pohvalimo konkretno dejanje:
»Vesela sem, ker se tako lepo igraš, jaz pa bom dokončala delo.«
Kadar smo zelo zaposleni in za otroka nimamo dovolj časa, si otrok našo pozornost pribori. Ko smo zelo zaposleni, otrok pa priden, si pogosto mislimo, kako priden je. Otrok ne ve, kaj mi mislimo. Ker s pridnostjo ne dobi naše pozornosti, se lahko zgodi, da bo kaj »ušpičil«, potem si bomo že vzeli čas zanj, saj si ga v tem primeru vedno vzamemo.

Par je pogosto srečen in se dobro razume, ko sta sama, ko pričakujeta otroka. Takrat običajno lahko vsa nesoglasja razrešita, se o njih pogovorita. Se lahko prilagodita drug drugemu. Po rojstvu otroka pa se je potrebno že prilagajati dvema človekoma, partnerju in otroku. Takoj po rojstvu in še nekaj mesecev se običajno partnerja lahko odločata enako pri potrebah in vzgoji otrok. Ko pa otrok začne postavljati svoje zahteve in želje, lahko pride med partnerjema do nesoglasij, ki so še močnejša pri leto in pol do dveh let starem otroku. V tem času se otrok zave, da lahko na določen način doseže želeno pri drugem partnerju, če mu pri prvem ni uspelo. Z jokom in klicanjem »mami, mami« ali »ati, ati«, prikliče drugega partnerja, potem pa z objemom pogosto doseže to, da drug partner odloči drugače, kot je prvi. Ko se to zgodi enkrat, se otrok zave, da na takšen in podoben način doseže vse kar si zamisli. Tako pride do nesoglasij med partnerjema. To se pogosto dogaja v tistih družinah, kjer je eden od partnerjev dalj časa odsoten zaradi službe, potem pa želi otroku v vsem ustreči. Ne zaveda pa se, da na ta način dela škodo sebi, partnerju in najbolj otroku. Tako prihaja do vse pogostejših nesoglasij med partnerjema, otrok pa to izkorišča, kajti otroku je v tistem trenutku všeč, da lahko rokuje s starši. Otrok se ne zaveda, da je za njegovo življenje v bodočnosti to slaba naložba. Starša se morata zavedati, da na ta način delata škodo otoku, saj ga na ta način vzgajata, da lahko doseže vse kar se on odloči, ne glede na to ali je to zanj dobro ali ne. Po drugi strani pa se morata starša zavedati, da na ta način slabšata njun partnerski odnos. Kajti neenotnost se poglablja in zaradi nerazumevanja v odnosu mama – otrok – oče je vse več nerazumevanja tudi v odnosu žena – mož.

Vzgajajmo otroke z ljubeznijo, pohvalo, vzpodbudo, iskanjem dobrega v otroku in postavljanjem meja.
Vabim vas na brezplačno predstavitev knjige o vzgoji otrok: »Otroško srce je zaklad«, ter pogovor o vzgoji otrok, odgovarjala bom tudi na vaša vprašanja.

Pripravljam se na naslednja srečanja, ki bodo v maju. Vsi, ki imate prijatelje ali tiste s katerimi bolj ali manj pogosto pijete kavico, in so povezani z vzgojo otrok, jih lahko o tem obvestite.