Otroško srce je zaklad

Spoznala sem 8 letnega dečka, ki je bil zelo živahen. Kot majhen otrok je bil zelo ubogljiv in vodljiv. Sedaj je Tonček običajen otrok, želi si svoje mesto med prijatelji, v družini. Ni več otrok, ki bi vedno sledil temu, kar rečejo starši. Do te spremembe je prišlo ob rojstvu sestrice. Ob rojstvu sestrice se je najverjetneje počutil ogrožen, zato se je pričel »boriti« za svoje mesto. Za svoje mesto se je, tako kot večina otrok, boril z neprimernim vedenjem, kajti to je vedno opaženo. Primerno vedenje pa je s strani staršev največkrat spregledano. Tako je bilo vse več neprimernega vedenja, več kritike s strani staršev. Tisto, kar je bilo opaženo je raslo.

Samopodoba je predstava, ki jo imamo o sebi. To je posameznikovo doživljanje samega sebe.

Otrokova samopodoba se oblikuje na osnovi odnosov in vrednotenja staršev in drugih ljudi do njega. Pomembni so besedni in nebesedni odnosi. Prvi oblikovalci samopodobe so starši. Pomembno je kakšen pristop imajo starši do otroka od prvega dne rojstva oz. od spočetja. Kasneje se samopodoba oblikuje tudi iz lastnih izkušenj s samim seboj in z okoljem. Podoba o nas samih je lahko dobra – pozitivna ali slaba – negativna samopodoba.

Imamo telesno samopodobo in samopodobo o naših sposobnostih.