Otroško srce je zaklad

Par je pogosto srečen in se dobro razume, ko sta sama, ko pričakujeta otroka. Takrat običajno lahko vsa nesoglasja razrešita, se o njih pogovorita. Se lahko prilagodita drug drugemu. Po rojstvu otroka pa se je potrebno že prilagajati dvema človekoma, partnerju in otroku. Takoj po rojstvu in še nekaj mesecev se običajno partnerja lahko odločata enako pri potrebah in vzgoji otrok. Ko pa otrok začne postavljati svoje zahteve in želje, lahko pride med partnerjema do nesoglasij, ki so še močnejša pri leto in pol do dveh let starem otroku. V tem času se otrok zave, da lahko na določen način doseže želeno pri drugem partnerju, če mu pri prvem ni uspelo. Z jokom in klicanjem »mami, mami« ali »ati, ati«, prikliče drugega partnerja, potem pa z objemom pogosto doseže to, da drug partner odloči drugače, kot je prvi. Ko se to zgodi enkrat, se otrok zave, da na takšen in podoben način doseže vse kar si zamisli. Tako pride do nesoglasij med partnerjema. To se pogosto dogaja v tistih družinah, kjer je eden od partnerjev dalj časa odsoten zaradi službe, potem pa želi otroku v vsem ustreči. Ne zaveda pa se, da na ta način dela škodo sebi, partnerju in najbolj otroku. Tako prihaja do vse pogostejših nesoglasij med partnerjema, otrok pa to izkorišča, kajti otroku je v tistem trenutku všeč, da lahko rokuje s starši. Otrok se ne zaveda, da je za njegovo življenje v bodočnosti to slaba naložba. Starša se morata zavedati, da na ta način delata škodo otoku, saj ga na ta način vzgajata, da lahko doseže vse kar se on odloči, ne glede na to ali je to zanj dobro ali ne. Po drugi strani pa se morata starša zavedati, da na ta način slabšata njun partnerski odnos. Kajti neenotnost se poglablja in zaradi nerazumevanja v odnosu mama – otrok – oče je vse več nerazumevanja tudi v odnosu žena – mož.

Približujejo se prazniki, o katerih govorimo, da so družinski, da so to prazniki , ko še bolj poudarjamo ljubezen, mir, prijaznost in ne nazadnje sodi sem tudi obdarovanje.
Kaj je pravzaprav obdarovanje. Mi vsi smo veseli darila, ki nam ga nekdo pokloni, še posebej če je darilo po našem okusu. Darila pa niso samo materialna. Ko človek preživi že nekaj let se tega zaveda, vendar se pogosto tega zavedajo tudi otroci, vendar to sporočajo na nerazumljiv način. Zelo pomembna darila so: ljubezen, prijaznost, pozornost, preživljanje skupnega časa, drobne usluge, ki jih lahko naredimo drug drugemu, pa čeprav je to ponujen kozarec vode ali z ljubeznijo skuhano kosilo.
Otroci pogosto sporočajo željo po skupaj preživetem času in podarjeni pozornosti na dokaj, za nas odrasle, čuden način. To pokažejo z nagajivostjo, da počnejo stvari, ki nam niso všeč.

Bratca se igrata s kockami. Naenkrat zaropotajo kocke in zasliši se jok mlajšega. Mlajši zahteva od bratca, ki je 6 let starejši, da se mora igrati točno tako, kot želi on. Čez čas se vse ponovi. Teta, ki je pred tem pazila otroka reče, naj se igrata brez prepiranja, sicer se ne bosta igrala skupaj. Pa zopet jok mlajšega, da se želi igrati skupaj s starejšim. Ko se ob skupni igri bratcev jok ponovi mamica obljubi mlajšemu, da se bo ona igrala z njim, mlajši pa še vedno joka in želi, da se igra tudi bratec z njima. Mamica obljubi, da se bodo skupaj igrali.

Srečala sem prijateljico s sinom. Ustavili sva se, da se pozdraviva. Njen 7 letni sin Miha je odšel kar naprej. Poklicala ga je, naj se vrne. Nekaj časa je stal nekoliko odmaknjen. Midve sva se tačas pozdravili in spregovorili nekaj besed. Potem se nama Miha jezen pridruži. V jezi spregovori: »Saj si rekla, ga greva na lutkovno predstavo, sedaj pa tukaj klepetaš, obljubila si mi. Pojdiva že!« Mamica mu pove, da imata še dovolj časa, da bosta še pravočasno prispela. Miha vse bolj jezno in zadirčno priganja mamico k odhodu. Prijateljica mu je povedala, da bosta odšla, ampak naj počaka. Tako, da Miha ni slišal, sem prijateljici prišepnila, naj nikar ne odide takoj. Miha se je nekoliko umiril, midve sva spregovorili še nekaj besed, potem smo odšli vsak svojo pot.

Ne razvajaj me. Dobro vem, da ne morem dobiti vsega, kar zahtevam.

Ne boj se odločnosti. Tako vsaj vem, pri čem sem.

Ne spreminjaj svojih odločitev. To me samo zmede. Potem pa skušam doseči vse, kar mi pride na um.

Ne obljubljaj. Mogoče obljub ne boš mogel izpolniti. Tako krniš moje zaupanje vate.

Ne nasedaj, kadar te hočem vreči iz tira, sicer bom poskušal doseči še več takih ‘zmag’.

Ne naredi zame tega, kar zmorem sam. Sicer se bom obnašal kot dojenček in te bom še naprej imel v svoji službi.

Velikokrat dobivam vprašanja staršev, ko iščejo poti v vzgoji otrok. Najpogosteje so starši, ki imajo vzgojne probleme, popustljivi pri vzgoji, saj je bilo veliko govora o permisivni vzgoji, ki so jo priporočali pred leti. Danes se že pozna ta način vzgoje, ker so ti otroci že odrasle osebe. Za tak način vzgoje se najpogosteje odločajo starši, ki so zelo nežni, neodločni, ki so mehke duše. Za njih je takšna vzgoja najboljša, saj otrokom ni potrebno postavljati omejitev, ni potrebna odločnost. To so najpogosteje starši, ki so bili vzgojeni bolj strogo in iz tega razloga strogosti ne marajo, ali pa so bili vzgojeni popustljivo in drugače tudi sami ne zmorejo.

Vzgojo otrok primerjam z drevesom.
Ali si lahko predstavljate zdravo drevo, ki bujno raste?
Jaz si ga predstavljam takole:
Korenine ima globoke in močne. Le te črpajo iz zemlje hrano za celotno drevo, istočasno pa ga z zraščenostjo v zemljo držijo pokonci. Močno deblo je drevesu opora, ki raste iz korenin in iz katerega se razraščajo veje, ki se raztezajo na široko in so svobodne. Drevesu dajejo obliko in mogočnost.
Njegova rast je odvisna od korenin in od hrane ki jo dobiva iz korenin. Nanj je mogoče vplivati s človeškimi posegi od zunaj, kajti če je primerno obrezano, mu omogočimo zdravo rast, zato lahko rodi zdrave plodove. Veje s plodovi kažejo stanje drevesa kot celote.

Starši se zavedamo, da otrokom ne moremo vsega dovoliti. Zato nekatere stvari ne dovolimo. Ker je otrok razočaran, ob tem zajoka. Če smo se odločili, da nekaj ne dovolimo, je prav, da pri tem vztrajamo. Je pa veliko staršev, ki ne prenesejo, da se njihov otrok joka, zato mu popustijo. To se ponavlja in vse pogosteje mu popuščajo, ker joka ne prenesejo. Zato se pogosto zgodi, da otrok še kot dojenček ali tudi kasneje, spozna, da z jokom doseže vse tisto, za kar se odloči. Na takšen način potem tudi komunicira s starši oz. jih psihično izsiljuje. Na ta način otroka navajamo, da s psihičnim izsiljevanjem lahko vse doseže.
V drugih družinah nimajo teh težav, se pa dogaja, da otroka nikakor ne morejo navaditi na red v eni ali tudi več stvareh. To lahko rešimo na ta način, kot opisujem v članku »Bundo vrže kar na tla«.

Oče se je pozno vrnil iz službe. Bil je utrujen in nervozen. Pri vratih ga je čakal njegov 5 letni sin.

 SIN: »Očka, ali te lahko nekaj vprašam?«

OČE: »Ja, seveda, kaj te zanima?«

SIN: »Očka, koliko denarja zaslužiš v eni uri?«

OČE: »To ni tvoja stvar. Zakaj sprašuješ?« jezno odgovori

SIN: »Rad bi vedel. Prosim povej mi, koliko zaslužiš!«

OČE: »Če že moraš vedeti, zaslužim 50 € na uro.«

SIN: »Oh,« žalostno odvrne deček.

SIN: »Očka, lepo prosim, mi lahko posodiš 25 €?«

Pogosto se očetje in matere sprašujejo kakšna je vloga očeta v družini. Nekateri starši mislijo, da je vloga očeta služba, delo, potem si lahko vzame čas za rekreacijo, prijatelje…

Še vedno ostaja vloga očeta enaka, kot nekoč. Predstavila bi jo skozi odlomek avstrijskega psihologa, ki je deloval po letu 1900.

Adler Alfred – Smisel življenja 1999