Otroško srce je zaklad

ZAKAJ OTROKU POSTAVIMO MEJO
Mnogi starši se sprašujemo predvsem zakaj otroku postaviti mejo. Mar ni najbolj enostavno da otroka vzgajamo po načelu permisivne ali popustljive vzgoje in sledimo načelu: Permisivna vzgoja je vzgoja, pri kateri starši sledijo otrokovim potrebam s kar najmanj frustracijami. To pomeni, da dovolimo otroku, da o svojih dejanjih prevzema odločitve sam, da mu dovolimo, da vedno dela tisto, kar si želi. Za starše majhnih otrok je to najbolj preprosto, saj se z vzgojo ni potrebno posebej ukvarjati. Tisto, kar sledi pri odraščanju otroka s popustljivo vzgojo v kasnejših letih, pa pogosto povzroča otroku večje frustracije, kot dovolj zgodaj postavljene meje.

Kadar sem na sprehodu, nehote opazim odnose staršev in otrok. Zadnje čase pogosto opazujem otroke na poganjalcih. To so kolesa, ki se poganjajo brez pedalov s poganjanjem po tleh. Poganjalci so dobri pripomočki za razvoj ravnotežja otrok, otroci so na njih aktivni, saj se poganjajo sami. Vendar se mi zdi, da jih starši pogosto ponudijo otrokom na neprimernih mestih. V moji knjigi sicer priporočam poganjalce za sprehod, vendar so bili v tistih časih poganjalci bolj počasni, saj so bili narejeni iz plastike in na štirih kolesih ter zato bolj varni za sprehod na cesti. Ker v mnogih stvareh napredujemo, je tudi pri poganjalcih napredek. Vendar so sedaj tako hitri, da morajo starši ob otrocih teči ali pa jim najpogosteje ne morejo slediti, zato ni poskrbljeno za otrokovo varnost. Včasih opazim, da starši tečejo za otrokom, ko se le-ti približujejo križišču, otroka poskušajo ustaviti z glasom. Včasih otroka zanese in nevarnost je, da zapelje na cesto. Do sedaj sem bila vedno priča dogodkom, ki so se srečno končali. Otroci so običajno tudi brez čelade. Mislim, da so poganjalci primerni za na igrišča, za na takšna mesta, kjer ni avtomobilov, kolesarjev, kjer starši lahko poskrbijo za varnost otrok. Ob cesti pa naj se z njimi vozijo otroci, ki ga že dobro obvladajo in so že toliko stari, da so sposobni upoštevati tudi druge udeležence in predpise v prometu. Zaradi varnosti pa so na otroških glavah, tako kot na kolesu, potrebne čelade.

Srečala sem prijateljico s sinom. Ustavili sva se, da se pozdraviva. Njen 7 letni sin Miha je odšel kar naprej. Poklicala ga je, naj se vrne. Nekaj časa je stal nekoliko odmaknjen. Midve sva se tačas pozdravili in spregovorili nekaj besed. Potem se nama Miha jezen pridruži. V jezi spregovori: »Saj si rekla, ga greva na lutkovno predstavo, sedaj pa tukaj klepetaš, obljubila si mi. Pojdiva že!« Mamica mu pove, da imata še dovolj časa, da bosta še pravočasno prispela. Miha vse bolj jezno in zadirčno priganja mamico k odhodu. Prijateljica mu je povedala, da bosta odšla, ampak naj počaka. Tako, da Miha ni slišal, sem prijateljici prišepnila, naj nikar ne odide takoj. Miha se je nekoliko umiril, midve sva spregovorili še nekaj besed, potem smo odšli vsak svojo pot.

Spoznala sem 8 letnega dečka, ki je bil zelo živahen. Kot majhen otrok je bil zelo ubogljiv in vodljiv. Sedaj je Tonček običajen otrok, želi si svoje mesto med prijatelji, v družini. Ni več otrok, ki bi vedno sledil temu, kar rečejo starši. Do te spremembe je prišlo ob rojstvu sestrice. Ob rojstvu sestrice se je najverjetneje počutil ogrožen, zato se je pričel »boriti« za svoje mesto. Za svoje mesto se je, tako kot večina otrok, boril z neprimernim vedenjem, kajti to je vedno opaženo. Primerno vedenje pa je s strani staršev največkrat spregledano. Tako je bilo vse več neprimernega vedenja, več kritike s strani staršev. Tisto, kar je bilo opaženo je raslo.

Permisivna vzgoja je vzgoja, kjer starši sledijo otrokovim potrebam.

 Maslow zagovarja permisivno vzgojo, pri kateri starši sledijo otrokovim potrebam s kar najmanj frustracijami (Batistič, Teorije v razvojni psihologiji, 2000)

 Sledenje otrokovim potrebam je po mojem mnenju zelo pozitivno, saj upoštevamo otroka in njegove potrebe, otrok se lahko razvija. Moje mnenje pa je, da je prav, da upoštevamo otroka, če je mogoče tudi njegove želje. Vedno pa to ni mogoče. Tam, kjer pa na ta način ogrožamo otroka, druge ljudi, imovino nas ali drugih ljudi in kadar ogrožamo našo in otrokovo moralo pa je potrebno otroku postaviti meje.

 Otroci se učijo tako, da opazujejo dogajanje v svoji okolici. Starši smo prvi otrokov vzor. Posnemajo naše navade, dobre in slabe. Otrok posnema delo staršev. S tem nam želi ustreči. Otrok posnema mamo v kuhinji. Če nismo pazljivi, bo vzel nož, ki ga uporabljamo tudi mi. Prav je, da že prej otroka opozorimo, da je ta nož za mamico in očka, on pa lahko reže z zanj primernim nožem, primernega mu tudi ponudimo. Otrok mehanika opazuje očeta, tudi on bo vzel igračo in jo razstavil, tako kot oče avto. Če želimo, da ostanejo igrače cele mu priskrbimo pokvarjene predmete; ure, gospodinjske aparate in ga seznanimo, da to lahko »popravi«. Kadar je ob hiši vrt otrok opazuje starše pri delu. Naj ima svoj vrtiček, ki ga obdeluje, če ga nima, mu povemo, kaj lahko na vrtu odreže, nabere. Ko nekaj z vrta potrebujemo, mu damo primerno orodje in naj nam pomaga pri nabiranju zelenjave ali cvetja. Kadar otroku prepovemo nekaj, kar delamo mi, mu ni logično zakaj mi lahko to delamo on pa ne sme. Počuti se manjvreden. V otroku se razvija slaba podoba o njem samem. Z razvijanjem slabe samopodobe zraste v osebo, ki vedno razmišlja negativno, za vse, ker se mu v življenju dogaja slabega krivi druge. Ko odraste ni sposoben prevzeti odgovornosti za svoja dejanja. Kadar mu dovolimo nekaj kar je primerljivo našemu opravilu, otrok sprejme, da to lahko dela. Na ta način se čuti nam enakovreden. Tako se v otroku razvija dobra podoba o njem. Z razvijanjem dobre samopodobe zraste v pozitivno razmišljajočo osebo. Ko odraste, je sposoben prevzeti odgovornost za svoja dejanja.

Odraščamo v družini. Družina je tudi tista, ki da otroku osnovo za razvoj njegovih vrednot. Rek »Jabolko ne pade daleč od drevesa« je zelo resničen.

Za vsakega otroka je pomembno v kakšnem okolju odrašča. Starši so tisti, ki so za vsakega otroka prvi in najmočnejši vzgled. Otrokove vrednote se razvijajo glede na vrednote družine.

Če je vzgoja v družini ostra ali popustljiva, pogosto tudi otrok odrašča v tako osebo. Pomembno je, da otrok čuti ljubezen.

Problem nastopi takrat, kadar je otrok  vzgajan s telesno kaznijo ali s psihičnim nasiljem. Takrat otrok lahko doživlja travme vse življenje in starši so tisti, ki potrebujejo pomoč. Vprašanje pa je, ali so jo pripravljeni sprejeti. V takem primeru mora ukrepati Socialna služba.

Vodilo v moji novi knjigi o vzgoji otrok OTROŠKO SRCE JE ZAKLAD je:  V dobrem in ljubezni se rodi ljubezen.

V knjigi govorim o tem, kako z vzgojo otrokom omogočiti, da se razvijajo v pozitivno smer. To lahko dosežemo tako, da uporabljamo pohvalo, vzpodbudo. Pomembno je, da so otroci deležni starševske ljubezni, da iščemo in poudarjamo kar je v otrocih dobro. Se izognemo kritiki in prepovedim. Otroke usmerjamo z učenjem na lastnih izkušnjah. To uporabimo tam, kjer z učenjem na izkušnjah ne ogrožajo svoje varnosti, oziroma kjer jim njihove lastne odločitve koristijo, kjer s svojimi dejanji ne škodijo sebi ali drugim. Tam kjer lahko škodijo sebi ali drugim, jim postavimo meje.

Starši smo tisti, ki imamo svoje otroke najraje. Pa kljub ljubezni včasih ne vemo ali ravnamo prav ali ne. To se mi je dogajalo pri vzgoji moje hčerke, pogosto pa sem to zasledila pri starših mojih varovancev v vrtcu.

25 let izkušenj v vrtcu, pogovori s starši, sodelovanje s sodelavkami, literatura in nabiranje znanj na seminarjih so mi prinesla določena znanja. Ta znanja želim deliti z vami.

Način vzgoje, ki vam jo želim približati, sloni na ljubezni, vzpodbudi, pohvali, postavljanju meja in iskanju dobrega v otrocih. Prav ljubezen, vzpodbuda, pohvala in postavljanje meja so se pri mojem razmišljanju o vzgoji  izkazali  med najpomembnejšimi prijemi in pristopi pri vzgoji. In prav tem namenjam največjo pozornost.