V ponedeljek, 23. januarja 2012 ob 17 uri, se srečamo na »Klepetu staršev z Zinko Ručigaj«
Mladinska točka CENTER II (poleg A banke), na Jesenicah
V četrtek, 2. februarja 2012 ob 17 uri, se srečamo v »Mamini čvekalnici« v Bušček centru Kranj
Pogovarjali se bomo kako vzgajati s pohvalo in vzpodbudo, kako je lahko vzgoja bolj prijazna otrokom in staršem.
ponedeljek, 17. oktober 2011 ob 17. uri, Mladinska točka Center II, Titova 41, Jesenice (pri A banki)
Spoštovani starši!
Ponovno vas vabimo na prijetne urice klepeta z Zinko Ručigaj, ki vam bo pozorno prisluhnila in svoje dolgoletne izkušnje pri delu z najmlajšimi delila z vami. Spoznali boste, da marsikatero težavo lahko premagate na dokaj preprost način! Prvi klepet bo namenjen trmi!
»Trma pomeni vztrajnost. To je upiranje otroka zahtevam odraslih. Ko se otrok okrog drugega leta začenja zavedati samega sebe, se vse bolj spoznava, zato poskuša uveljaviti svoje zahteve in svojo voljo. Trma je lahko tudi vztrajnost v dobrem smislu, npr. vztrajnost malčka pri oblačenju, sestavljanju kock itd. Otrok vztrajnost ali trmo potrebuje, le mi jo moramo usmerjati tako, da otroku ni v škodo.«
Dopusti se počasi bližajo koncu in tukaj je tudi moj jesenski del predstavitev knjige o vzgoji otrok »Otroško srce je zaklad« z pogovori o vzgoji. Naslednja srečanja bodo:
v Rogatcu – ponedeljek, 29. avgust 2011 ob 18 uri v dvorani Grajske pristave (pri dvorcu Strmol) v Rogatcu
knjižnica Slovenske Konjice – sreda 21. september 2011 ob 18 uri
knjižnica Kočevje – sreda 28. september 2011 ob 19 uri
Vzgajajmo otroke z ljubeznijo, pohvalo, vzpodbudo, iskanjem dobrega v otroku in postavljanjem meja.
Vljudno vabljeni na predstavitev, hvala, ker boste povabili tudi svoje prijatelje,
Zinka Ručigaj
Verjetno ste že spoznali, da sem jaz Zinka Ručigaj, tole stran zasnovala z namenom, da pomagam staršem, bodočim staršem, starim staršem in vsem ostalim pri vzgoji otrok. S tem namenom objavljam med “Prispevki o vzgoji” moje članke, odlomke iz moje knjige, včasih prepišem tudi kakšen članek drugih avtorjev.
V slovenskih družinah je veliko ljubezni, otroke znamo tudi pohvaliti, vmes pa pogosto padejo kritike. Včasih otrokom postavimo prepovedi, ampak meje lahko otrokom postavimo tudi na način, ko jim sporočimo kaj jim dovoljujemo.
Moj namen je v slovenske družine prinesti vzgojo, ki je zasnovana na ljubezni, pohvali, vzpodbudi, iskanjem dobrega v otroku in postavljanjem meja. Tudi sama se zavedam, da je včasih težko najti pot kako pohvaliti, še posebej, če tega nismo bili deležni sami. Ker vam pa želim olajšati to pot, za začetek poglejmo ali smo danes naše otroke in bližnje pohvalili. Vaše pohvale lahko pripišete v komentarje.
Kaj bi največkrat vprašali starše, ki imajo starejšega otroka kot ga imate vi?
Kakšen nasvet bi največkrat dali drugim staršem, ki imajo mlajšega otroka, kot ga imate vi?
Otrok si želi naše ljubezni. Pozornost, ki mu jo posvetimo, mu pokaže našo ljubezen. Včasih je naša pozornost do njega prijetna, ga objamemo, pobožamo, ali pohvalimo. Kadar želimo pohvaliti nekaj, kar otrok ta trenutek počne, ne rečemo:
»Priden si!«
Pohvalimo konkretno dejanje:
»Vesela sem, ker se tako lepo igraš, jaz pa bom dokončala delo.«
Kadar smo zelo zaposleni in za otroka nimamo dovolj časa, si otrok našo pozornost pribori. Ko smo zelo zaposleni, otrok pa priden, si pogosto mislimo, kako priden je. Otrok ne ve, kaj mi mislimo. Ker s pridnostjo ne dobi naše pozornosti, se lahko zgodi, da bo kaj »ušpičil«, potem si bomo že vzeli čas zanj, saj si ga v tem primeru vedno vzamemo.
Par je pogosto srečen in se dobro razume, ko sta sama, ko pričakujeta otroka. Takrat običajno lahko vsa nesoglasja razrešita, se o njih pogovorita. Se lahko prilagodita drug drugemu. Po rojstvu otroka pa se je potrebno že prilagajati dvema človekoma, partnerju in otroku. Takoj po rojstvu in še nekaj mesecev se običajno partnerja lahko odločata enako pri potrebah in vzgoji otrok. Ko pa otrok začne postavljati svoje zahteve in želje, lahko pride med partnerjema do nesoglasij, ki so še močnejša pri leto in pol do dveh let starem otroku. V tem času se otrok zave, da lahko na določen način doseže želeno pri drugem partnerju, če mu pri prvem ni uspelo. Z jokom in klicanjem »mami, mami« ali »ati, ati«, prikliče drugega partnerja, potem pa z objemom pogosto doseže to, da drug partner odloči drugače, kot je prvi. Ko se to zgodi enkrat, se otrok zave, da na takšen in podoben način doseže vse kar si zamisli. Tako pride do nesoglasij med partnerjema. To se pogosto dogaja v tistih družinah, kjer je eden od partnerjev dalj časa odsoten zaradi službe, potem pa želi otroku v vsem ustreči. Ne zaveda pa se, da na ta način dela škodo sebi, partnerju in najbolj otroku. Tako prihaja do vse pogostejših nesoglasij med partnerjema, otrok pa to izkorišča, kajti otroku je v tistem trenutku všeč, da lahko rokuje s starši. Otrok se ne zaveda, da je za njegovo življenje v bodočnosti to slaba naložba. Starša se morata zavedati, da na ta način delata škodo otoku, saj ga na ta način vzgajata, da lahko doseže vse kar se on odloči, ne glede na to ali je to zanj dobro ali ne. Po drugi strani pa se morata starša zavedati, da na ta način slabšata njun partnerski odnos. Kajti neenotnost se poglablja in zaradi nerazumevanja v odnosu mama – otrok – oče je vse več nerazumevanja tudi v odnosu žena – mož.
Bratca se igrata s kockami. Naenkrat zaropotajo kocke in zasliši se jok mlajšega. Mlajši zahteva od bratca, ki je 6 let starejši, da se mora igrati točno tako, kot želi on. Čez čas se vse ponovi. Teta, ki je pred tem pazila otroka reče, naj se igrata brez prepiranja, sicer se ne bosta igrala skupaj. Pa zopet jok mlajšega, da se želi igrati skupaj s starejšim. Ko se ob skupni igri bratcev jok ponovi mamica obljubi mlajšemu, da se bo ona igrala z njim, mlajši pa še vedno joka in želi, da se igra tudi bratec z njima. Mamica obljubi, da se bodo skupaj igrali.
Velikokrat dobivam vprašanja staršev, ko iščejo poti v vzgoji otrok. Najpogosteje so starši, ki imajo vzgojne probleme, popustljivi pri vzgoji, saj je bilo veliko govora o permisivni vzgoji, ki so jo priporočali pred leti. Danes se že pozna ta način vzgoje, ker so ti otroci že odrasle osebe. Za tak način vzgoje se najpogosteje odločajo starši, ki so zelo nežni, neodločni, ki so mehke duše. Za njih je takšna vzgoja najboljša, saj otrokom ni potrebno postavljati omejitev, ni potrebna odločnost. To so najpogosteje starši, ki so bili vzgojeni bolj strogo in iz tega razloga strogosti ne marajo, ali pa so bili vzgojeni popustljivo in drugače tudi sami ne zmorejo.