Otroško srce je zaklad

Globoko verjamem, da je odrasel človek lahko srečen le, če je imel normalno in zdravo otroštvo.
Kaj pomeni normalno in zdravo otroštvo? To, da je imel dovolj pozitivnih izkušenj, na podlagi katerih lahko verjame, da so težave rešljive, da je svet prijazen in varen kraj ter da sta mama in oče osebi, na kateri se lahko obrne, kadar je v težavah. Zlasti pa, da je ponotranjil samega sebe kot dobro bitje, kljub napakam. Vsakdo se lahko kdaj zlomi, toda če imaš o sebi mnenje, da se je zase vredno potruditi, se boš v stiski, ki ji sam nisi kos, obrnil na ljudi, ki jim zaupaš. Veš, da si vreden pomoči, veš, da boš pomoč dobil in jo boš brez pomislekov sprejel. Takšna pozitivna izkušnja lahko še dodatno utrdi prepričanje, da so težave rešljive, da se človek počuti sprejetega in varnega v svetu, četudi mu ne gre vse kot po maslu. (Utopljene sanje – knjiga, ki jo je napisal otrok alkoholika, avtor Katarina Nadrag)

Dragi starši!
Med vami vas je veliko, ki ste se seznanili z mojo knjigo Otroško srce je zaklad na predstavitvah ali drugače. Mnogo vas je, ki ste knjigo kupili, drugi ste si jo izposodili v knjižnici.
Vem, da vam primanjkuje časa za branje knjig, tudi bolje je, da si vzamete čas za otroke.
Za vas sem pripravila Srčne karte – pripomoček s praktičnimi nasveti za vzgojo otrok, po knjigi Otroško srce je zaklad. To so karte, pripravljene po temah v knjigi. Na karti je zajeto najpomembnejše iz določenega poglavja in če želite na določenem področju izboljšati vašo vzgojo, vzamete iz mape samo tisto karto, ki jo potrebujete. V mapi je 18 kart, ki so v A5 formatu, so plastificirane. Karte so prijetne na pogled, saj imajo za podlago otroške risbe. Trenutno je možen nakup samo pri meni direktno in preko e trgovine. Cena kart je 9,50€.

Otrok si želi naše ljubezni. Pozornost, ki mu jo posvetimo, mu pokaže našo ljubezen. Včasih je naša pozornost do njega prijetna, ga objamemo, pobožamo, ali pohvalimo. Kadar želimo pohvaliti nekaj, kar otrok ta trenutek počne, ne rečemo:
»Priden si!«
Pohvalimo konkretno dejanje:
»Vesela sem, ker se tako lepo igraš, jaz pa bom dokončala delo.«
Kadar smo zelo zaposleni in za otroka nimamo dovolj časa, si otrok našo pozornost pribori. Ko smo zelo zaposleni, otrok pa priden, si pogosto mislimo, kako priden je. Otrok ne ve, kaj mi mislimo. Ker s pridnostjo ne dobi naše pozornosti, se lahko zgodi, da bo kaj »ušpičil«, potem si bomo že vzeli čas zanj, saj si ga v tem primeru vedno vzamemo.

Par je pogosto srečen in se dobro razume, ko sta sama, ko pričakujeta otroka. Takrat običajno lahko vsa nesoglasja razrešita, se o njih pogovorita. Se lahko prilagodita drug drugemu. Po rojstvu otroka pa se je potrebno že prilagajati dvema človekoma, partnerju in otroku. Takoj po rojstvu in še nekaj mesecev se običajno partnerja lahko odločata enako pri potrebah in vzgoji otrok. Ko pa otrok začne postavljati svoje zahteve in želje, lahko pride med partnerjema do nesoglasij, ki so še močnejša pri leto in pol do dveh let starem otroku. V tem času se otrok zave, da lahko na določen način doseže želeno pri drugem partnerju, če mu pri prvem ni uspelo. Z jokom in klicanjem »mami, mami« ali »ati, ati«, prikliče drugega partnerja, potem pa z objemom pogosto doseže to, da drug partner odloči drugače, kot je prvi. Ko se to zgodi enkrat, se otrok zave, da na takšen in podoben način doseže vse kar si zamisli. Tako pride do nesoglasij med partnerjema. To se pogosto dogaja v tistih družinah, kjer je eden od partnerjev dalj časa odsoten zaradi službe, potem pa želi otroku v vsem ustreči. Ne zaveda pa se, da na ta način dela škodo sebi, partnerju in najbolj otroku. Tako prihaja do vse pogostejših nesoglasij med partnerjema, otrok pa to izkorišča, kajti otroku je v tistem trenutku všeč, da lahko rokuje s starši. Otrok se ne zaveda, da je za njegovo življenje v bodočnosti to slaba naložba. Starša se morata zavedati, da na ta način delata škodo otoku, saj ga na ta način vzgajata, da lahko doseže vse kar se on odloči, ne glede na to ali je to zanj dobro ali ne. Po drugi strani pa se morata starša zavedati, da na ta način slabšata njun partnerski odnos. Kajti neenotnost se poglablja in zaradi nerazumevanja v odnosu mama – otrok – oče je vse več nerazumevanja tudi v odnosu žena – mož.

Vzgajajmo otroke z ljubeznijo, pohvalo, vzpodbudo, iskanjem dobrega v otroku in postavljanjem meja.
Vabim vas na brezplačno predstavitev knjige o vzgoji otrok: »Otroško srce je zaklad«, ter pogovor o vzgoji otrok, odgovarjala bom tudi na vaša vprašanja.

Pripravljam se na naslednja srečanja, ki bodo v maju. Vsi, ki imate prijatelje ali tiste s katerimi bolj ali manj pogosto pijete kavico, in so povezani z vzgojo otrok, jih lahko o tem obvestite.

Veliko staršev se sprašuje, kakšno kazen ali nagrado naj uporabijo za otroke. Osebno sem proti vzgoji s kaznijo. Materialno nagrado pa naj otrok dobi zaradi sebe ne zaradi nekega dejanja. Bolj potrebujejo otroci nagrado v obliki pozornosti, skupaj preživetega časa. Ta nagrada pa je tista, ki pomaga, da se tudi otroci oblikujejo v bolj pozitivni smeri. To lahko dobi kot nagrado, še bolje pa je, da to dobi, ker to potrebuje in ker je naravno, da to tudi dobi.

Bratca se igrata s kockami. Naenkrat zaropotajo kocke in zasliši se jok mlajšega. Mlajši zahteva od bratca, ki je 6 let starejši, da se mora igrati točno tako, kot želi on. Čez čas se vse ponovi. Teta, ki je pred tem pazila otroka reče, naj se igrata brez prepiranja, sicer se ne bosta igrala skupaj. Pa zopet jok mlajšega, da se želi igrati skupaj s starejšim. Ko se ob skupni igri bratcev jok ponovi mamica obljubi mlajšemu, da se bo ona igrala z njim, mlajši pa še vedno joka in želi, da se igra tudi bratec z njima. Mamica obljubi, da se bodo skupaj igrali.

Ne razvajaj me. Dobro vem, da ne morem dobiti vsega, kar zahtevam.

Ne boj se odločnosti. Tako vsaj vem, pri čem sem.

Ne spreminjaj svojih odločitev. To me samo zmede. Potem pa skušam doseči vse, kar mi pride na um.

Ne obljubljaj. Mogoče obljub ne boš mogel izpolniti. Tako krniš moje zaupanje vate.

Ne nasedaj, kadar te hočem vreči iz tira, sicer bom poskušal doseči še več takih ‘zmag’.

Ne naredi zame tega, kar zmorem sam. Sicer se bom obnašal kot dojenček in te bom še naprej imel v svoji službi.

Velikokrat dobivam vprašanja staršev, ko iščejo poti v vzgoji otrok. Najpogosteje so starši, ki imajo vzgojne probleme, popustljivi pri vzgoji, saj je bilo veliko govora o permisivni vzgoji, ki so jo priporočali pred leti. Danes se že pozna ta način vzgoje, ker so ti otroci že odrasle osebe. Za tak način vzgoje se najpogosteje odločajo starši, ki so zelo nežni, neodločni, ki so mehke duše. Za njih je takšna vzgoja najboljša, saj otrokom ni potrebno postavljati omejitev, ni potrebna odločnost. To so najpogosteje starši, ki so bili vzgojeni bolj strogo in iz tega razloga strogosti ne marajo, ali pa so bili vzgojeni popustljivo in drugače tudi sami ne zmorejo.

Vzgojo otrok primerjam z drevesom.
Ali si lahko predstavljate zdravo drevo, ki bujno raste?
Jaz si ga predstavljam takole:
Korenine ima globoke in močne. Le te črpajo iz zemlje hrano za celotno drevo, istočasno pa ga z zraščenostjo v zemljo držijo pokonci. Močno deblo je drevesu opora, ki raste iz korenin in iz katerega se razraščajo veje, ki se raztezajo na široko in so svobodne. Drevesu dajejo obliko in mogočnost.
Njegova rast je odvisna od korenin in od hrane ki jo dobiva iz korenin. Nanj je mogoče vplivati s človeškimi posegi od zunaj, kajti če je primerno obrezano, mu omogočimo zdravo rast, zato lahko rodi zdrave plodove. Veje s plodovi kažejo stanje drevesa kot celote.