Otroško srce je zaklad

Otroci hočejo objem, naročje, prijazno besedo, dotik, nekoga, da jim prebere pravljico, nekoga, da se z njim smeje in pogovarja. (John Thompson)

ZAKAJ OTROKU POSTAVIMO MEJO
Mnogi starši se sprašujemo predvsem zakaj otroku postaviti mejo. Mar ni najbolj enostavno da otroka vzgajamo po načelu permisivne ali popustljive vzgoje in sledimo načelu: Permisivna vzgoja je vzgoja, pri kateri starši sledijo otrokovim potrebam s kar najmanj frustracijami. To pomeni, da dovolimo otroku, da o svojih dejanjih prevzema odločitve sam, da mu dovolimo, da vedno dela tisto, kar si želi. Za starše majhnih otrok je to najbolj preprosto, saj se z vzgojo ni potrebno posebej ukvarjati. Tisto, kar sledi pri odraščanju otroka s popustljivo vzgojo v kasnejših letih, pa pogosto povzroča otroku večje frustracije, kot dovolj zgodaj postavljene meje.

Globoko verjamem, da je odrasel človek lahko srečen le, če je imel normalno in zdravo otroštvo.
Kaj pomeni normalno in zdravo otroštvo? To, da je imel dovolj pozitivnih izkušenj, na podlagi katerih lahko verjame, da so težave rešljive, da je svet prijazen in varen kraj ter da sta mama in oče osebi, na kateri se lahko obrne, kadar je v težavah. Zlasti pa, da je ponotranjil samega sebe kot dobro bitje, kljub napakam. Vsakdo se lahko kdaj zlomi, toda če imaš o sebi mnenje, da se je zase vredno potruditi, se boš v stiski, ki ji sam nisi kos, obrnil na ljudi, ki jim zaupaš. Veš, da si vreden pomoči, veš, da boš pomoč dobil in jo boš brez pomislekov sprejel. Takšna pozitivna izkušnja lahko še dodatno utrdi prepričanje, da so težave rešljive, da se človek počuti sprejetega in varnega v svetu, četudi mu ne gre vse kot po maslu. (Utopljene sanje – knjiga, ki jo je napisal otrok alkoholika, avtor Katarina Nadrag)

Pogosto jemljemo trmo kot negativno čustvo. Saj tudi je, če je to trmast izpad otroka, ko poskuša nekaj izsiliti.
Mnogi starši mislijo, da so situacijo dobro rešili, če otroka ob njegovem trmastem izpadu fizično kaznujejo. Pred mnogimi leti so starši uporabljali polivanje z vodo in njihov otrok ni nikoli več poskušal uveljaviti svoje volje. Starši so mislili, da so na ta način rešili vzgojne težave. Saj res otrok ni nikoli več poskušal česarkoli doseči s trmo. Postal je vodljiv, tako se tudi tam, kjer bi se moral ni nikoli sam odločal. Vedno je čakal na odločitve staršev, kasneje, ko je odrasel pa je čakal na odločitve delodajalca in raznih šefov. Potem pa je ta oseba izgubila službo. Vsi drugi so bili krivi za nastalo situacijo. Saj je poskušal najti novo službo, ampak neuspešno. Najraje se je zatekal v spanje in čakal, da mu nekdo ponudi službo.

Dopusti se počasi bližajo koncu in tukaj je tudi moj jesenski del predstavitev knjige o vzgoji otrok »Otroško srce je zaklad« z pogovori o vzgoji. Naslednja srečanja bodo:
v Rogatcu – ponedeljek, 29. avgust 2011 ob 18 uri v dvorani Grajske pristave (pri dvorcu Strmol) v Rogatcu
knjižnica Slovenske Konjice – sreda 21. september 2011 ob 18 uri
knjižnica Kočevje – sreda 28. september 2011 ob 19 uri
Vzgajajmo otroke z ljubeznijo, pohvalo, vzpodbudo, iskanjem dobrega v otroku in postavljanjem meja.
Vljudno vabljeni na predstavitev, hvala, ker boste povabili tudi svoje prijatelje,
Zinka Ručigaj

Verjetno ste že spoznali, da sem jaz Zinka Ručigaj, tole stran zasnovala z namenom, da pomagam staršem, bodočim staršem, starim staršem in vsem ostalim pri vzgoji otrok. S tem namenom objavljam med “Prispevki o vzgoji” moje članke, odlomke iz moje knjige, včasih prepišem tudi kakšen članek drugih avtorjev.
V slovenskih družinah je veliko ljubezni, otroke znamo tudi pohvaliti, vmes pa pogosto padejo kritike. Včasih otrokom postavimo prepovedi, ampak meje lahko otrokom postavimo tudi na način, ko jim sporočimo kaj jim dovoljujemo.
Moj namen je v slovenske družine prinesti vzgojo, ki je zasnovana na ljubezni, pohvali, vzpodbudi, iskanjem dobrega v otroku in postavljanjem meja. Tudi sama se zavedam, da je včasih težko najti pot kako pohvaliti, še posebej, če tega nismo bili deležni sami. Ker vam pa želim olajšati to pot, za začetek poglejmo ali smo danes naše otroke in bližnje pohvalili. Vaše pohvale lahko pripišete v komentarje.

Odpravljate se z otrokom na igrišče. Kako običajno ta dogodek izgleda pri vas?

Če smo pri vzgoji popustljivi, (najpogosteje obvelja njegova) ampak se zavedamo, da mora otrok na sprehod, se najpogosteje zgodi, da ko se starši odločijo, da gredo na igrišče naslednja situacija.
Otroka želi nekdo od staršev obleči. Otrok je nesrečen, saj bi se še igral, zato joka. Ker je nerazpoložen mu je odveč previjanje, le temu se upira. V tistem trenutku je tudi oblačenje odveč, zato joka, se upira in vsi skupaj odidemo na sprehod nerazpoloženi. Čez nekaj časa se stanje umiri, otrok uživa na igrišču. Prav tako joka, ko odhajamo domov. Otrok bi še ostal na igrišču, zato ob odhodu joka.

Čeprav je tu poletje, september še daleč, je čas, da spregovorimo o prvem varstvu vašega otroka. Morda se vam ta trenutek zdi nesmiselno govoriti o vrtcu, saj večina otrok prične z varstvom septembra, razen tistih, ki gredo v vrtec takoj po končanem porodniškem dopustu matere. Ampak sedaj je čas, da se vi in vaš otrok pričnete pripravljati na prvi obisk vrtca v septembru, ali na privatno varstvo.

ODLOMEK IZ KNJIGE »OTROŠKO SRCE JE ZAKLAD«

Otroka začnemo navajati na samostojnost tisti trenutek, ko nekaj počne sam.
Otroku dovolimo, da se navaja na samostojnost, ko se odmakne od staršev na igrišču, ko prime sam žlico v roko, ko sam sezuje copate.
V tistem obdobju ko otrok to počne z veseljem, je zanj to igra, ta igra pa je učenje in navajanje na samostojnost. Vzpodbujajmo ga pri tem.

Mati je zelo zaposlena. Poleg kuhanja in urejanja doma ima veliko dela v službi. Da je prišla pravočasno domov, si je delo prinesla s seboj.
V kuhinji, v materini bližini se igra njen 4 letni sin. Deček se igra s kockami. Večkrat se igrata skupaj z mamico, danes pa tega še ni dočakal.
Mamica opazi, kako pridno se njen sin igra, ampak že nekajkrat jo je pogledal. Danes mora zaključiti začeto delo. Odločila se je, da bo že v noč potegnila z delom, sedaj si bo vzela nekaj časa za sina. Sede k njemu na tla, med kocke in opazuje avto, ki ga je sin naredil. Pohvali njegovo delo, ga ob tem poboža in objame. Pohvali ga tudi kako lepo se igra, da pa ima ona veliko dela za službo. Ponosna je nanj, ker se tako lepo igra, da lahko nadaljuje z delom. Ker je on tako priden, bo uspela dokončati delo. Objame ga, mu pove, da bosta lahko jutri odšla s kolesom v park, prav zaradi njegove pridnosti. Deček se z veseljem stisne k mamici, ji pokaže, kako deluje njegov avto, nekaj časa se igrata skupaj, potem se deček sam igra dalje. Mati lahko nadaljuje z delom.