Otroško srce je zaklad

ZAKAJ OTROKU POSTAVIMO MEJO
Mnogi starši se sprašujemo predvsem zakaj otroku postaviti mejo. Mar ni najbolj enostavno da otroka vzgajamo po načelu permisivne ali popustljive vzgoje in sledimo načelu: Permisivna vzgoja je vzgoja, pri kateri starši sledijo otrokovim potrebam s kar najmanj frustracijami. To pomeni, da dovolimo otroku, da o svojih dejanjih prevzema odločitve sam, da mu dovolimo, da vedno dela tisto, kar si želi. Za starše majhnih otrok je to najbolj preprosto, saj se z vzgojo ni potrebno posebej ukvarjati. Tisto, kar sledi pri odraščanju otroka s popustljivo vzgojo v kasnejših letih, pa pogosto povzroča otroku večje frustracije, kot dovolj zgodaj postavljene meje.

Pogosto jemljemo trmo kot negativno čustvo. Saj tudi je, če je to trmast izpad otroka, ko poskuša nekaj izsiliti.
Mnogi starši mislijo, da so situacijo dobro rešili, če otroka ob njegovem trmastem izpadu fizično kaznujejo. Pred mnogimi leti so starši uporabljali polivanje z vodo in njihov otrok ni nikoli več poskušal uveljaviti svoje volje. Starši so mislili, da so na ta način rešili vzgojne težave. Saj res otrok ni nikoli več poskušal česarkoli doseči s trmo. Postal je vodljiv, tako se tudi tam, kjer bi se moral ni nikoli sam odločal. Vedno je čakal na odločitve staršev, kasneje, ko je odrasel pa je čakal na odločitve delodajalca in raznih šefov. Potem pa je ta oseba izgubila službo. Vsi drugi so bili krivi za nastalo situacijo. Saj je poskušal najti novo službo, ampak neuspešno. Najraje se je zatekal v spanje in čakal, da mu nekdo ponudi službo.

Odpravljate se z otrokom na igrišče. Kako običajno ta dogodek izgleda pri vas?

Če smo pri vzgoji popustljivi, (najpogosteje obvelja njegova) ampak se zavedamo, da mora otrok na sprehod, se najpogosteje zgodi, da ko se starši odločijo, da gredo na igrišče naslednja situacija.
Otroka želi nekdo od staršev obleči. Otrok je nesrečen, saj bi se še igral, zato joka. Ker je nerazpoložen mu je odveč previjanje, le temu se upira. V tistem trenutku je tudi oblačenje odveč, zato joka, se upira in vsi skupaj odidemo na sprehod nerazpoloženi. Čez nekaj časa se stanje umiri, otrok uživa na igrišču. Prav tako joka, ko odhajamo domov. Otrok bi še ostal na igrišču, zato ob odhodu joka.

Mati je zelo zaposlena. Poleg kuhanja in urejanja doma ima veliko dela v službi. Da je prišla pravočasno domov, si je delo prinesla s seboj.
V kuhinji, v materini bližini se igra njen 4 letni sin. Deček se igra s kockami. Večkrat se igrata skupaj z mamico, danes pa tega še ni dočakal.
Mamica opazi, kako pridno se njen sin igra, ampak že nekajkrat jo je pogledal. Danes mora zaključiti začeto delo. Odločila se je, da bo že v noč potegnila z delom, sedaj si bo vzela nekaj časa za sina. Sede k njemu na tla, med kocke in opazuje avto, ki ga je sin naredil. Pohvali njegovo delo, ga ob tem poboža in objame. Pohvali ga tudi kako lepo se igra, da pa ima ona veliko dela za službo. Ponosna je nanj, ker se tako lepo igra, da lahko nadaljuje z delom. Ker je on tako priden, bo uspela dokončati delo. Objame ga, mu pove, da bosta lahko jutri odšla s kolesom v park, prav zaradi njegove pridnosti. Deček se z veseljem stisne k mamici, ji pokaže, kako deluje njegov avto, nekaj časa se igrata skupaj, potem se deček sam igra dalje. Mati lahko nadaljuje z delom.

Dragi starši!
Med vami vas je veliko, ki ste se seznanili z mojo knjigo Otroško srce je zaklad na predstavitvah ali drugače. Mnogo vas je, ki ste knjigo kupili, drugi ste si jo izposodili v knjižnici.
Vem, da vam primanjkuje časa za branje knjig, tudi bolje je, da si vzamete čas za otroke.
Za vas sem pripravila Srčne karte – pripomoček s praktičnimi nasveti za vzgojo otrok, po knjigi Otroško srce je zaklad. To so karte, pripravljene po temah v knjigi. Na karti je zajeto najpomembnejše iz določenega poglavja in če želite na določenem področju izboljšati vašo vzgojo, vzamete iz mape samo tisto karto, ki jo potrebujete. V mapi je 18 kart, ki so v A5 formatu, so plastificirane. Karte so prijetne na pogled, saj imajo za podlago otroške risbe. Trenutno je možen nakup samo pri meni direktno in preko e trgovine. Cena kart je 9,50€.

Otrok si želi naše ljubezni. Pozornost, ki mu jo posvetimo, mu pokaže našo ljubezen. Včasih je naša pozornost do njega prijetna, ga objamemo, pobožamo, ali pohvalimo. Kadar želimo pohvaliti nekaj, kar otrok ta trenutek počne, ne rečemo:
»Priden si!«
Pohvalimo konkretno dejanje:
»Vesela sem, ker se tako lepo igraš, jaz pa bom dokončala delo.«
Kadar smo zelo zaposleni in za otroka nimamo dovolj časa, si otrok našo pozornost pribori. Ko smo zelo zaposleni, otrok pa priden, si pogosto mislimo, kako priden je. Otrok ne ve, kaj mi mislimo. Ker s pridnostjo ne dobi naše pozornosti, se lahko zgodi, da bo kaj »ušpičil«, potem si bomo že vzeli čas zanj, saj si ga v tem primeru vedno vzamemo.

Par je pogosto srečen in se dobro razume, ko sta sama, ko pričakujeta otroka. Takrat običajno lahko vsa nesoglasja razrešita, se o njih pogovorita. Se lahko prilagodita drug drugemu. Po rojstvu otroka pa se je potrebno že prilagajati dvema človekoma, partnerju in otroku. Takoj po rojstvu in še nekaj mesecev se običajno partnerja lahko odločata enako pri potrebah in vzgoji otrok. Ko pa otrok začne postavljati svoje zahteve in želje, lahko pride med partnerjema do nesoglasij, ki so še močnejša pri leto in pol do dveh let starem otroku. V tem času se otrok zave, da lahko na določen način doseže želeno pri drugem partnerju, če mu pri prvem ni uspelo. Z jokom in klicanjem »mami, mami« ali »ati, ati«, prikliče drugega partnerja, potem pa z objemom pogosto doseže to, da drug partner odloči drugače, kot je prvi. Ko se to zgodi enkrat, se otrok zave, da na takšen in podoben način doseže vse kar si zamisli. Tako pride do nesoglasij med partnerjema. To se pogosto dogaja v tistih družinah, kjer je eden od partnerjev dalj časa odsoten zaradi službe, potem pa želi otroku v vsem ustreči. Ne zaveda pa se, da na ta način dela škodo sebi, partnerju in najbolj otroku. Tako prihaja do vse pogostejših nesoglasij med partnerjema, otrok pa to izkorišča, kajti otroku je v tistem trenutku všeč, da lahko rokuje s starši. Otrok se ne zaveda, da je za njegovo življenje v bodočnosti to slaba naložba. Starša se morata zavedati, da na ta način delata škodo otoku, saj ga na ta način vzgajata, da lahko doseže vse kar se on odloči, ne glede na to ali je to zanj dobro ali ne. Po drugi strani pa se morata starša zavedati, da na ta način slabšata njun partnerski odnos. Kajti neenotnost se poglablja in zaradi nerazumevanja v odnosu mama – otrok – oče je vse več nerazumevanja tudi v odnosu žena – mož.

Kadar sem na sprehodu, nehote opazim odnose staršev in otrok. Zadnje čase pogosto opazujem otroke na poganjalcih. To so kolesa, ki se poganjajo brez pedalov s poganjanjem po tleh. Poganjalci so dobri pripomočki za razvoj ravnotežja otrok, otroci so na njih aktivni, saj se poganjajo sami. Vendar se mi zdi, da jih starši pogosto ponudijo otrokom na neprimernih mestih. V moji knjigi sicer priporočam poganjalce za sprehod, vendar so bili v tistih časih poganjalci bolj počasni, saj so bili narejeni iz plastike in na štirih kolesih ter zato bolj varni za sprehod na cesti. Ker v mnogih stvareh napredujemo, je tudi pri poganjalcih napredek. Vendar so sedaj tako hitri, da morajo starši ob otrocih teči ali pa jim najpogosteje ne morejo slediti, zato ni poskrbljeno za otrokovo varnost. Včasih opazim, da starši tečejo za otrokom, ko se le-ti približujejo križišču, otroka poskušajo ustaviti z glasom. Včasih otroka zanese in nevarnost je, da zapelje na cesto. Do sedaj sem bila vedno priča dogodkom, ki so se srečno končali. Otroci so običajno tudi brez čelade. Mislim, da so poganjalci primerni za na igrišča, za na takšna mesta, kjer ni avtomobilov, kolesarjev, kjer starši lahko poskrbijo za varnost otrok. Ob cesti pa naj se z njimi vozijo otroci, ki ga že dobro obvladajo in so že toliko stari, da so sposobni upoštevati tudi druge udeležence in predpise v prometu. Zaradi varnosti pa so na otroških glavah, tako kot na kolesu, potrebne čelade.

Zakaj sem napisala knjigo in kaj želim sporočiti z njo?

Skozi delo v vrtcu sem spoznala kaj pomeni permisivna vzgoja. Zaradi tega sem se tudi odločila za vzpodbudno vzgojo, kakršno priporočam.

Približujejo se prazniki, o katerih govorimo, da so družinski, da so to prazniki , ko še bolj poudarjamo ljubezen, mir, prijaznost in ne nazadnje sodi sem tudi obdarovanje.
Kaj je pravzaprav obdarovanje. Mi vsi smo veseli darila, ki nam ga nekdo pokloni, še posebej če je darilo po našem okusu. Darila pa niso samo materialna. Ko človek preživi že nekaj let se tega zaveda, vendar se pogosto tega zavedajo tudi otroci, vendar to sporočajo na nerazumljiv način. Zelo pomembna darila so: ljubezen, prijaznost, pozornost, preživljanje skupnega časa, drobne usluge, ki jih lahko naredimo drug drugemu, pa čeprav je to ponujen kozarec vode ali z ljubeznijo skuhano kosilo.
Otroci pogosto sporočajo željo po skupaj preživetem času in podarjeni pozornosti na dokaj, za nas odrasle, čuden način. To pokažejo z nagajivostjo, da počnejo stvari, ki nam niso všeč.